POTREBA PO IGRANJU JE PRIROJENA

Igra, piše v slovarju slovenskega knjižnega jezika, je otroška dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo. Prav tam najdemo tudi definicijo igrače: predmet, ki ga uporablja otrok za igranje.

Igrače niso najnovejša pogruntavščina, z njimi so se igrale naše mame in babice, njihove mame in njihove babice … Že leta 4000 pred Kristusom so Babilonci poznali igro, ki je najverjetneje prednica današnjega šaha in dame. Seveda pa se igrače v času spreminjajo, lesene piščali in punčke iz cunj so spodrinile barbike, gumijaste žoge, daljinsko vodeni avti, game boy. Najsi bo kakršna koli, igrača vendarle določa vsebino igre, z obema pa tisti, ki se igra, spoznava pravila, norme, vrednote, tradicijo. Igrača šele z igro dobi svojo polno vrednost, pa čeprav otrok izbere lonec, po katerem tolče s kuhalnico, punčka ali avto pa pozabljena ležita v kakšnem kotu.

Zakaj se sploh igramo, smo povprašali razvojno psihologinjo dr. Petro Lešnik Musek. Človek se igra, ker mu je to všeč, ker je igra zanj prijetna in ker v njej uživa, pojasni Lešnik Muskova: »V njej je igralec osredotočen predvsem na samo dejavnost, njegovo vedenje pa je spontano. Cilj(e) si postavlja sam, oziroma jih v socialni igri, ko se igra z drugimi, oblikuje skupaj s soigralci. Lahko bi rekli, da nam je potreba po igranju prirojena. Obenem pa je pomemben tudi sociokulturni vidik igre, v njej se namreč zrcalijo pravila, norme, vrednote, prepričanja, vloge in tradicija širšega okolja. Tako deklica, ki v igri prevzame vlogo mame, vanjo vnaša nekatera prepričanja, vrednote, stališča odraslih. Vendar pa tudi pri takšni igri vlog ne gre le za posnemanje in prikazovanje odraslih, saj otroci v igro vedno vpletejo tudi lastna vedenja, informacije in izkušnje.

Pri igri gre torej za prepletanje vplivov treh ključnih dejavnikov: prirojenega, družbenega oziroma socialnega okolja in lastnih izkušenj.« V kolikšni meri torej igra vpliva na otrokovo samopodobo? »Prepričana sem, da obstaja posredna povezava igre s samopodobo. Ko otrok v igri doživlja uspeh, odkriva oziroma spoznava, kaj zmore. Ko na primer malčku uspe predmete različnih oblik spraviti skozi ustrezne odprtine v igrači, ali ko štiriletnik iz lego kock zgradi zamišljeno skulpturo, si posredno krepi občutek lastne vrednosti. Igra tako predstavlja polje, v katerem si otrok prek lastnih uspehov in neuspehov postopno oblikuje podobo o sebi.«

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


CommentLuv badge