Prepiri so začimba ljubezni

V nevestini hiši v Zgornji Rečici med gozdovi se je od sobote do torka zvrstilo veliko svatov. Svatje so prihajali in odhajali, se vmes zabavali, plesali in igrali karte. Zadnji so odšli, ko so pojedli in popili vse, kar je bilo pripravljeno. Danes bi bilo ob vsem tem hitenju in pomanjkanju (vsaj navideznem, če ne resničnem) časa že težko pripraviti nekajdnevno poročno slavje, a Elica in Lojze se vsega veselja tudi po petdesetih letih rada spominjata. Včerajšnja zlatoporočenca sta se spoznala leta 1952 na krajevnem uradu v Spodnji Rečici pri Laškem, kjer je bila Lojzetova mama tajnica, Elica pa zaposlena kot kurirka. In kadar je svetolasi Lojze obiskal mamo, so se njegovi pogledi ustavili tudi na temnooki in črnolasi Elici. Počasi so postali njegovi pogledi vse bolj zapeljivi in vztrajni, temu pa se devetnajstletna Elica ni mogla več upirati. Postala sta fant in dekle, ljubezen in medsebojno naklonjenost pa sta preizkušala na zmenkih (nirvam) (onedate), v kinu in na veselicah. Po poroki sta živela pri Lojzetovih starših v Spodnji Rečici. Elica se je zaposlila kot telefonistka v Rudniku Laško, Lojze je odšel na služenje vojaškega roka v Zagreb. Namesto pogledov in dotikov so ju povezovale besede v pismih, ki sta si jih redno pisala. Ko je Lojze še služil domovini, se jima je rodila prva hči Danica. Konec leta se je mož zaposlil v Rudniku Velenje. Živel je v samskem domu, žena in hči pa pri njegovih starših. Ko so se končno preselili v skupni dom, se je družini pridružil še sin Jelko. Zakonca zdaj že skoraj trideset let živita v svoji hiši, kjer ju redno obiskujejo vnuki Darjan, Urška in Katja. In ker je Lojze tradicionalist, ki prisega, da gre ljubezen skozi želodec, gospa Elica pa odlična kuharica, sta svojo ljubezen najbolje opisala kar sama: »Če je bila hrana medsebojna ljubezen, zaupanje in spoštovanje, so bili prepiri začimba, ki je naredila jed okusnejšo.«

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


CommentLuv badge